[ Pobierz całość w formacie PDF ]

ni tlaãan, za tisto ti ni!«
»Kaj bo poãel?« se je vtikal 0 e drugi Gabrovec. »Obe-
sil se ne bo za to, saj ve, kako je! In v dobrem mesecu bo
tako imel vse posodje spet polno!«
Tako je dejal, se zasmejal in z roko zamahnil proti trs-
ju, ki se je vso reber ob kolju krivenãilo s teÏkim grozd-
jem.
Zdaj je Hartvik zapazil, da si pe0 ci tlaãani nekaj jez-
ljajo, in je kakor kragulj na pi0 ãeta planil mednje.
»Kaj se ujedate?« jih je jemal v strah. »Pa ne, da bi
spet Hotimir poskakoval nad kom?«
»Mar sem Ïe kdaj?« je Hotimir jeznorito odbrusil.
293
BELI MENIHI
BESeDA
»Ali misli0 , da glog ne raste tudi tu?«
»Raste, iz mojih rok raste!« je mladi tlaãan 0 krtnil in
poprijel za glogovo grãevko, moãno opaljeno in na de-
belem koncu z ostrimi Ïeleznimi zobmi obito. »Kaj mis-
li0 , da si tudi zdajle z biriãi na travniku pri tlaãanih?«
»No, le stoj!« mu je Hartvik zapretil, ker je vedel, da
se ga v Majnhalmovi priãujoãnosti ne sme pritakniti.
Umaknil se je poln togote, Gabrovci in ·entvidci so se
dalje pikali.
»Se Ïe bodejo!« je Hotimir godrnjal.
Do zdrahe nemara res ni manjkalo veã dosti, oboji so
se Ïe po strani gledali, pa sta Majnhalm in Ditrik zajez-
dila konja in vojskarji so 0 li dalje; 0 ele pod Svibnem so
se spet ustavili.
Majnhalm je skrb za ãeto prepustil bratu in Hartviku,
sam pa se je po strmini zadrevil na grad, kmalu za njim
pa 0 e Ditrik, da se zamuda ne bi zavlekla preveã.
Ko sta se naposled vendarle zaãela poslavljati, je Dit-
rik 0 ele sprevidel, kako mehak ãlovek je prav za prav tale
njegov brat.
Zaljubljeni nekdanji pocestni samosilnik skoraj 0 e go-
voriti ni mogel, tako ga je slovo bolelo. Oãi, motne od
boleãine, so boÏale grofiãno Zofijo, in u0 esa so le napol
poslu0 ala starega Ostrovrharja, ki je nadu0 ljivo rentaãil
na svojo teÏko sapo, ki mu je odnesla meã iz rok.
294
BELI MENIHI
BESeDA
»Moje vojskarje je vãeraj poma0 il v svojo ãeto brat s
Sostrega, zdaj so Ïe v Celju,« je hropeãe pravil. »In kar
inako se mi je storilo, ko so 0 li in sem ostal tu . . . Anti
tako je, ãe je ãlovek nadloÏen in Ïe star . . . !«
»Niã ne marajte,« ga je hãi mirila, »zadosti ste krepe-
lili Ogre; 0 e drugi naj se tako izkaÏejo, pa bo prav!«
»âe Bog da, pomnili nas bodo!« se je Majnhalm na0 el
in se z nevesto zamaknil v dolg samosvoj pomenek.
»Iti bo treba!« je Ditrik naposled opomnil brata.
Poãasi so 0 li na dvori0 ãe in 0 e poãasneje k vratom in
mostiãu, ki se je Ïe spustil ãez grajski jarek.
Na pragu grajskih vrat je zmoglo tudi Zofijo, ki se je
do zdaj 0 e premagovala. Vzdihovaje si je z glave snela
modro tenãico in jo po 0 egi tedanjega ãasa pomolila
Majnhalmu.
»Ná,« mu je rekla, »prejmi to iz rok neveste, ki bo ves
ãas molila, da bi se zdrav in kmalu vrnil s tem spomin-
kom!«
Majnhalm se je globoko priklonil, ji poljubil roko in si
0 e tenãico pritisnil na ustnice, da bi skril ginjenost.
»O Zofija  !« je drhte dihnil in si spominek privezal
za roãaj meãa.
»Pojdiva, pojdiva!« je Ditrik silil.
»Sreãno!« je Zofija rekla v ihti.
»Bog vas obvaruj vse!« jima je Ostrovrhar stiskal
roko.
295
BELI MENIHI
BESeDA
»Zdravi ostanite in molite za nas!« je Ditrik rekel in za
seboj potegnil Majnhalma, ki Ïe ni vedel, kaj bi.
Zofija je zaihtela naglas in stekla v grad.
Tudi stari Ostrovrhar je 0 el in gledal z okna za juna-
ki, ki so se hrupno dvignili na pot.
»O naduha, prekleta Ïe sto in sto potov!« je klel. »âe
me po0 ast ne bi du0 ila, bi tudi jaz 0 el krepelit roparske
divjake!«
Tja pod celjski grad so ãete vrele z vseh strani, vojska je
nara0 ãala kakor povodenj in 0 e se je kopa za kopo voj-
skarjev gostila v veãji in veãji narastek.
Sli, ki jih je bil Gunter grof Celjski poslal na preÏo, so
se vraãali.
»Nad Ptujem bodo Ogri drli ãez Dravo,« so poroãa-
li, »zbirajo se v velikih krdelih.«
»In Urha Ljubljanskega 0 e zdaj ni!« je celjski grof, ki
si je lastil prvo besedo, nemirno mencal in preudarjal,
ali nemara ne bi kazalo, da bi kar brez Urha dvignil voj-
sko in poiskal Ogre, preden bi se ulili ãez Dravo.
Bil je upravnik Savinjske krajine, vladarjev namestnik,
in varuh meje proti Ogrom. Zato je res teÏko in nejevolj-
no gledal, kako se ãas trati in zamuja prava prilika za
dobro obrambo.
296
BELI MENIHI
BESeDA
»Grof Urh Ljubljanski nas je sklical, on nam bo voj- [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]

  • zanotowane.pl
  • doc.pisz.pl
  • pdf.pisz.pl
  • thierry.pev.pl

    •