[ Pobierz całość w formacie PDF ]

Zaman sem rtvoval svoj ugled in svoj denar, je tar-
nal Ivan.
Denarja je 0 koda, je dejala Vida. Toda gospod
Hrust je dral besedo; Pustovki bom pa jaz povedala o
priliki, kak0 nega moa ima.
Bog ne daj, Vida! Midva se ne smeva drati, kakor da
bi si to krivico kolikaj k srcu gnala.
Saj jaz si je tudi ne; ampak njej bom samo namignila,
da se njen soprog zelo moti, e misli, da se midva jezi-
va.
Tudi tega ni treba, Vida. Popolna ravnodu0 nost naj-
huje jezi nasprotnike.
140
SPOMINSKA PLOA
BESeDA
Moja nova obleka jo bo tudi jezila in zaradi tega mi
je zdaj 0 e bolj v0 e.
Jaz da bi se brigal za sodbo kak0 nega Pusta! Tako
dale 0 e nismo. Njegova graja kae slab okus in njego-
va zavist moje vrline.
Ivan je mo0 ko vzel klobuk in palico in 0 el z doma.
elel je, da bi sreal Pusta, in trdno sklenil da ga ne bo
pozdravil; celo to se vpra0 a, e bo odzdravil. Ali pa naj
bi se mu z zasmehljivo vljudnostjo prav globoko priklo-
nil? Na to plat bi se namen morebiti 0 e bolje dosegel.
Pusta pa ni bilo na spregled.
Ogiblje se me, si je dejal Ivan. e ve, zakaj, jaz pa
tudi.
Nasproti mu je pri0 el gospod Hrust. Ob tem pogledu
se je razjasnilo Ivanu mrano elo; hvaleen nasmeh mu
je priigral na lice; z glasnim pozdravom mu je hitel na-
proti in krepko mu je stresel roko:
Hvala lepa, gospod Hrust! e so znaaji na svetu, in
po0 tenjakom 0 e ni treba obupavati.
141
SPOMINSKA PLOA
BESeDA
NOVA METODA
krajnega uiteljstva konferenca je bila konana.
OPo konferenci je pri0 lo obiajno kosilo, med kosi-
lom obiajne zdravice. Potem se je odpeljal gospod
okrajni 0 olski nadzornik; za njim so od0 li odlinjaki, ki
so bili poastili uiteljstvo in se zdaj zana0 ali, da prine-
so poroila v novinah njihova imena; tudi uitelji so se
zaeli razhajati, in nazadnje je obsedelo v ivahnem raz-
govoru le 0 e par tovari0 ev. Ti so re0 etali lepe nauke, ki so
jih bili sli0 ali, vsak s svojega stali0 a, eden vdan v ne-
izprosno usodo, drugi nevoljen, e0 da se od dale vse
drugae vidi in da se ne sme meriti vse po enem kopi-
tu. Brezpogojno navdu0 en je bil samo Josip Strnad, ui-
telj na enorazrednici v Malah.
Lep0 ega stanu ni, je dejal.
Manj0 ega plaila tudi ne, je pripomnil tovari0 Kos
iz Pe.
Je pa premalo idealizma, je odgovoril Strnad in
vlekel poasi dim iz smotke. Delavec brez idealizma je
tlaan.
Ti, Strnad, je menil uitelj Gaber iz Podkraja,
predlagaj no pri prihodnji konferenci znianje pla in
142
SPOMINSKA PLOA
BESeDA
zvi0 anje dela! Ti ne ve0 , kako se bo0 prikupil na pristoj-
nih mestih.
Strnad je zmignil z rameni, vzel smotko iz ust in zael
razlagati, kako on ravna, da nima nikdar nobenih teav
ne z oblastvi ne s star0 i; uencev pa si bolj0 ih sploh e-
leti ne more.
Torej so vse drugani kakor drugod, je dejal Kos.
Kak0 ni pa so drugod? se je zavzel Strnad in poslu0 al
prezirljivo tovari0 a, ki je toil, kako leni so njegovi, kako
razmi0 ljeni in zaspani v 0 oli, ker prihajajo utrujeni od
dolgega pota, od vroine in dela.
Moji niso ne razmi0 ljeni ne zaspani, je dejal Strnad.
Je treba pa zanimivo pouevati. e je uitelj zaspan,
zadremljejo tudi uenci.
Hentajte, Strnad, je dejal Gaber, ti se pa ne bo0
postaral, tako mlad in e tako moder. Jaz sedim zdaj na
svojem etrtem mestu in poznam tri okraje; a posebnih
razlik nisem nikjer zapazil; povsod so se dobili tak0 ni, ki
so lenarili, nagajali in lagali.
Moji ne laejo, je dejal Strnad.
Torej izjema, ki potrjuje moje pravilo, redki pravi-
niki med toliko gre0 niki.
Nikakor ne, je zavraal Strnad. Sami od sebe moji
gotovo niso bolj0 i od tvojih; ampak vzgojiti je treba mla-
dino, da ne lae, vzgojiti. emu pa je 0 ola?
In kako jo ti vzgajas?
143
SPOMINSKA PLOA
BESeDA
Prav preprosto. Vpra0 am se: zakaj laejo uenci?
Odgovor: zato, ker se kazni boje. Kaj izvaja uitelj iz
tega? Da je treba prizanesti tistemu, ki prizna sam svo-
jo krivdo. e vidijo uenci, da resnica nikomur ne 0 kodi
in la nikomur ne koristi, se navadijo resnico govoriti.
Kako bi tudi mogel uitelj kaznovati uenca, ki resnico
govori, tako reko zato, ker resnico govori!
Kdor vse verjame, temu pa nihe ne lae, je dejal
Gaber.
In kdor ni ne verjame, temu nihe ne govori resni-
ce. Kaj si mora mladina o takem vzgojitelju misliti! Ver-
jemita mi, tovari0 a, da so na0 i najstroji sodniki ravno
uenci; ti poznajo najbolje na0 e vrline in na0 e slabosti.
Kos je menil, da ni tako lahko loiti resnico od lai,
kadar se vse vprek toari.
Moji se ne toarijo, je dejal z aljivo mirnostjo Str-
nad. Jih je treba pa odvaditi. Treba se je vpra0 ati, kaj
je povod in nagib tobam. Spoznali bomo, da zavist in
0 kodoeljnost, napake, katere se morajo s korenino izr-
vati iz mladih src. Kdor pa tobe rad poslu0 a, jih bo ved-
no dosti sli0 al; a s tem se daje toiteljem potuha, se po-
trjuje zavist, se odgajajo denuncianti.
Gospodina, jaz bom plaal, je dejal Gaber, in za
njim je plaal Kos; oba sta se naveliala lepih naukov
mladega tovari0 a.
144
SPOMINSKA PLOA
BESeDA
Kmalu za njima je od0 el tudi Strnad proti svojemu
domu. Zdajle zabavljata ezme, si je dejal. Siroma-
ka! Sta pa iz stare 0 ole. Iz stare 0 ole, to pove vse, to je
sodba in obsodba, ki velja za vsakega umetnika; in kdo
je bolj umetnik od uitelja, ki ne obrazuje samo teles,
ampak tudi du0 e? A kako bo obrazoval du0 o, e je ne
pozna, e ni du0 eslovec? Zadovoljen je primerjal Str-
nad sebe s tovari0 ema in se tiho veselil svoje napredno-
sti. Onadva se drita stare, pra0 ne ceste, on hodi svoja
pota, nova pota. Oh, e bi bili vsi uitelji ali vsaj veina
tak0 ni! Kako hitro bi se izobrazil ves narod! Da, ves na-
rod; zakaj pravi uitelj ne vzgaja samo otrok, ampak
tudi star0 e. Kaj pomagajo vrline uiteljev, ako jih ovirajo
napake star0 ev; kaj rodovitna njiva in zdravo seme, e
du0 i mlado ito bohotni plevel! Porvati je treba plevel.
A preden se ga lotimo, ga moramo poznati. Plevica, ki
ne loi plevela od p0 enice, ruje oboje ali pusti oboje na
njivi. Kdo pa pozna najbolje napake star0 ev? Gotovo
otroci, ker jih imajo vedno pred omi, ker pod njimi naj-
ve trpe. Kakor poznajo uenci najbolje vrline in slabo-
sti svojih uiteljev, tako tudi otroci najbolje dobre in sla-
be lastnosti star0 ev.
Imenitna, prav izvirna misel je padla Strnadu v glavo
in ga spomnila dr. J. Silovieve razprave Uzroci zloi-
na, kjer daje pisatelj zanemarjenim otrokom po kaznil-
nicah in prisilnih delavnicah besedo. Evo, pravi, 0 to
145
SPOMINSKA PLOA
BESeDA
on sam pripovijeda o svome ivotu! ali: Slu0 ajmo ga,
neka pripovjeda sam! In kako pouno in zanimivo opi-
sujejo ti mladiki ovire in zapreke svoje vzgoje, vzroke
svojih zablod! To je prava metoda, to nova pot! A zakaj
naj bi imeli samo zanemarjeni otroci to pravico, to pred-
nost? Enaka pravica za vse, in bolj0 e je gotovo poprej
izvedeti, kako se zanemarjajo otroci, kot akati, da se
zanemarijo, in potem vmes posei, bolj0 e je zlo prepre-
iti kot kaznovati, bolj0 e je vzgajati po 0 olah kot po kaz-
nilnicah.
Strnad si je mel roke v radosti nad novo mislijo in
sklepal, da je ne razodene pred asom nikomur; zakaj e
pridejo misli na jezik, jim zrastejo krila in noge; brez-
obzirni, sebini tovari0 i pa bi jih utegnili poloviti in za
svoje prodati. Hvala Bogu, da se ni 0 e spoela v nobeni
glavi ta misel; udno pa tudi, ko novotari dandanes vse,
kar hoe kaj veljati. Uenci morajo pisati mnogo nalog,
katerih ne razumejo; to bodo razumeli; ta bo zbudila
med njimi zanimanje, med tovari0 i zavist, med vzgoje-
slovci pozornost. Kakor hitro se namre ta metoda ob-
nese, jo bo treba objaviti, drugae jo bo objavil kdo
drug; on pa ostane skrit, pozabljen. Res da so Sokrata, ki
sam ni niesar pisal, proslavili njegovi uenci; a na svoje
se Strnad ni mogel zanesti. Taka slava se mu je tudi poz-
na zdela, in dobra re se sploh sama hvali.
146
SPOMINSKA PLOA
BESeDA
Poitnice so Strnadu, ki je vedel, da se mora vsak novi [ Pobierz całość w formacie PDF ]

  • zanotowane.pl
  • doc.pisz.pl
  • pdf.pisz.pl
  • thierry.pev.pl

    •